Kaj je daljinsko zaznavanje v geografiji?
Daljinsko zaznavanje je proces pridobivanja podrobnosti o objektu brez fizičnega opazovanja na kraju samem s pomočjo satelita ali letala. Daljinski senzorji so nameščeni na letalu ali satelitih za zbiranje podatkov z odkrivanjem energije, ki se odbija od Zemlje. Daljinsko zaznavanje je bilo koristno za znanstvenike, ki potrebujejo podatke, saj se nanašajo na zemljo, ocean in ozračje.
Zgodovina tehnologij na daljavo
V zadnjih letih je disciplina na področju daljinskega zaznavanja doživela več napredkov, saj je področje fotografije in inovativnosti letal omogočilo razvoj discipline. Šele leta 1960 je bil uporabljen izraz daljinsko zaznavanje. Pred tem je bil uporabljen izraz letalska fotografija. Aerofotografiranje v tistem času je prikazovalo črno-bele slike in nastajale so nove tehnologije in metode, ki so spodbujale podrobnejše grafične podobe. Računalniška tehnologija je dodatno omogočila digitalno obliko posnetkov. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so sateliti postajali prednost pred letalami v državah, kot sta ZDA in Rusija, saj bi lahko redno izvajali spremljanje. Sistem je znanstvenikom omogočil zbiranje podatkov iz krajev, ki jih ni mogoče videti ali obiskati.
Pregled daljinskega zaznavanja
Daljinsko zaznavanje se lahko izvaja s pasivnimi ali aktivnimi daljinskimi senzorji. Pasivni senzorji zbirajo sevanje zunanjih dražljajev. Odzivajo se na energijo, ki se odbija od Zemljine površine. Primarni vir energije, na katerega temeljijo pasivni senzorji, je odbojna sončna svetloba. Radiometri, infrardeča in filmska fotografija so primeri pasivnih daljinskih senzorjev. Aktivni senzorji pa so odvisni od notranjih spodbud za zbiranje podatkov. Odražajo energijo na določenem območju in po odkrivanju merijo energijo, ki se odraža v regiji. Primeri takih senzorjev so Lidar, ki projektira lasersko svetlobo za merjenje razdalje do cilja. Eden najbolj opaznih satelitov, ki so omogočili daljinsko zaznavanje, je Landsat, projekt, ki je bil zasnovan v ZDA. Od svojega začetka je bilo pridobljenih na milijone slik z daljnosežnimi koristmi za vlade, znanstvene organizacije in podjetja.
Aplikacije daljinskega zaznavanja v geografiji
Daljinsko zaznavanje pomaga ljudem pri pridobivanju informacij o Zemlji. Zato je bistvenega pomena za oceno nevarnosti kot tudi za spremljanje degradacije in ohranjanja tal. Sistem sledi divjemu vremenu, od poplav, potresov, orkanov, zbrane podatke pa lahko razlagamo tako, da analiziramo uničenje, ki so ga povzročile naravne nesreče. Takšni podatki se lahko uporabijo za oblikovanje strategij, ki se izvajajo pred nesrečami in po njih. Ker lahko sistem dostopa do območij, ki so ljudem nedostopna, lahko spremlja vpliv krčenja gozdov na pomembne regije (vključno z amazonskim bazenom) in lahko tudi opredeli območja, ki potrebujejo zaščito. Sistem je še posebej pomemben pri spremljanju okolja in upravljanju z naravnimi viri, pregleduje pa vpliv človeka na okolje. Daljinsko zaznavanje je uporabno tudi v oceanografiji, saj sledi kroženju oceana, temperaturi in višini valov, da bi bolje razumeli oceanske vire. Sistem se uporablja pri raziskovanju geologije in rudarstva, gozdarstvu in kmetijstvu.
Omejitve daljinskega zaznavanja
Ločljivost slik, ki jih proizvajajo sateliti, je lahko preveč groba, da bi prepoznali majhna kontrastna področja in izvedli podrobno kartiranje. Proces analiziranja zbranih podatkov je zapleten in stroškovno intenziven, merilna negotovost pa je pogosto velika. Stroški vodenja sistema daljinskega zaznavanja so lahko dragi, zlasti za majhne države in države v razvoju z neustreznimi financami, tehnološkimi vrzeli in pomanjkanjem usposobljenega osebja.
